Mirjano sem spoznala, ko je prišla k meni v atelje na fotografiranje in s seboj prinesla ročno izdelane unikatne kose nakita, ki ga v prostem času izdeluje.
Svoj navdih pri oblikovanju nakita jemlje iz narave in posamezni kosi, ki imajo odtise naravnih materialov in nepravilne oblike so me očarali…
Postali so tudi del mojih srčnih obdarovanj in celo tako me je ganilo njeno delo, da sem razmišljala,
da se bom v nadaljevanju pri njej naučila te obrti in jo sama prakticirala kot svoj ritual samo- refleksije in pomirjanja….
Tania Mendillo
Povej nekaj o svoji karieri, kako bi jo opredelila?
Delam na Fakulteti za organizacije vede, Univerze v Mariboru. Sem izredna profesorica – naziv večini ljudi ne pomeni nič, nam pomeni, da še nismo redni profesorji in bomo še nekaj časa trepetali, da to postanemo. Moje delo v grobem zajema raziskovanje in predavanja. V tem okviru sodelujem z gospodarstvom, ostalimi raziskovalci in predvsem s študenti. Delo me veseli, ker je razgibano in lahko veliko dela opravljam samostojno in samoiniciativno.
Moram pa priznati, da me zelo izčrpava administrativni del, ki ga je vsako leto več. To mi res ne leži in pogrešam čase, ko je naša služba bila veliko bolj boemska in svobodna. V prostem času – če sploh lahko govorim o prostem času, ker nenehno povezujem in razmišljam o stvareh, ki navidez niso povezane – je moja strast nakit. Privlači me že odkar pomnim. Razmišljam o njegovi estetski, družbeni, zgodovinski in izpovedni vrednosti. Zanima me z vidika tehnične izvedbe, z vidika oblikovanja in materialov. Temu bi morda celo lahko rekli obsedenost.
Prvo, torej akademski del, bi opredelila kot kariero, drugo pa kot spremljajočo kariero ali morda – nikoli se ne ve – kariero tretjega življenjskega obdobja. Morda se bo kasneje v življenju zamenjalo in bo prvo postalo drugo, drugo pa prvo. Poleg obsedenosti z nakitom imam še kup interesov, za katere upam, da si bom nekoč res lahko vzela toliko časa, kolikor se mi bo zahotelo. Dolgčas mi ni, niti v izolaciji.
Kaj meniš, da je najtežja stvar staranja?
Ne vem ali obstaja najtežja stvar staranja oziroma povedano po domače – vedno se mi ta trenutek zdi obenem tisti najbolj pravi, ki ga vidim zdaj, in tisti, ki bo kmalu minil in to pomeni staranje.
Staranja se ne bojim. Bojim se negativnih stvari, ki jih običajno povezujemo s staranjem: bolezen, bolečina, nemoč, osamljenost, revščina, odrinjenost na rob družbe. Seveda poznamo tudi tiste zgodbe staranja, ki nas navdajajo z optimizmom, ki govorijo o umirjenosti, modrosti, notranji sreči, toplini. Kam nas bo življenje zapeljalo, je v veliki meri odvisno od nas, ne pa seveda povsem. Že samo dejstvo, da smo se rodili v danem trenutku in kraju, nas je zaznamovalo s tem ali bomo živeli v zlati kletki ali ukleti. Štetje gub so potem samo sladke skrbi.
Česa se sramuješ?
Ni ravno nekih hudih stvari, ki bi se jih sramovala, sem pa v življenju naredila tudi marsikatero neumnost in traparijo. Verjetno tudi ne zadnjo. Recimo temu vseživljenjsko učenje.
Kaj obžaluješ?
Ob tem vprašanju sem se malo zamislila. Ljudje pogosto razmišljamo o tem kaj bi bilo, če bi bilo. Vendar tega ne bomo nikoli izvedeli. Ali bi se danes odločila drugače? Nekatere odločitve so se danes pokazale za pravilne, za druge še čakam na analizo. Načeloma pa skušam živeti tako, da mi v globoki starost ne bo žal, da česa nisem storila, tudi kakšne neumnosti.
Česa se bojiš?
Da bi se bližnjim kaj zgodilo. Da otroka ne bi našla svoje poti.
Katera je bila najtežja stvar, ki si jo morala kdaj narediti?
V bistvu mi v življenju nikoli ni bilo nič težko narediti, samo ena stvar mi je bila pa res težka. Sporočiti sestrama, da atija več ni.
Na kaj si najbolj ponosna?
Najbolj sem ponosna na to, da sem zmogla v nekem trenutku imeti družino – imam dva čudovita otroka – narediti doktorat in se z vso strastjo zagnati v akademske vode, 8 let voditi raziskovalno dejavnost na fakulteti, postaviti dom in obenem razvijati na področju oblikovanja nakita.
Če danes pogledam nazaj, se mi zdi moje početje shizofreno, nadnaravno in neuresničljivo. Danes tega ne bi zmogla, čeprav bi mi, kot takrat, bila v pomoč družina. Ponosna sem, da imam tako družino.
Kaj najraje počneš, ko si sama in te nihče ne gleda?
Sanjarim ob poslušanju glasbe, plešem v kuhinji, vihtim kladivo.